Preskoči na glavno vsebino

Kolesarski izlet na Vršič


Teden lepega vremena s kakšno popoldansko nevihto. Torej primerno za nas, neustrašne kolesarje. Ta teden namreč še nisem bil s kolesom na Vršiču. No, pravzaprav še nikjer. Zato se odločim, obvestim šefa, da imam enodnevno gripo in grem.
Odločitev za odhod je sicer enostavna, izvedba malo manj. Zatakne se pri namestitvi kolesarskih nosilcev. Ker se na turo šele pripravljam, je razumljivo, da čelade še nimam na glavi. In neroden, kakor sem, z glavo udarim v podboj vrat, ko sistem prečk in nosilcev tovorim po ozkem (in nizkem) delu nadstreška.
Vožnja do Kranjske Gore hitro mine med prepevanjem domačih uspešnic, ki jih predvaja radio. Nasmešek pa izgine, ko pa v senci parkiram čredo dizelskih konjičkov. Takrat namreč opazim, da je bila odločitev, da bidon napolnim že doma, (milo rečeno) slaba. Mislim, da ni treba večkrat ugibati, zakaj.

Pred začetkom s svojega KTMa obrišem nekaj mušic, ki bi mi znale poslabšati rezultat. Pri vzponu na Vršič človek gleda na vsak gram. Tisti odvečni kilogram vode v bidonu je iztekel že na poti in z njim nimam dela. Bom pač natočil malo višje. K sreči je vode na poti dovolj.

Začetni vzpon poteka brez posebnosti - če odštejem silovit dvig srčnega utripa, kar pa pripisujem težavam pri merjenju le tega. Pomanjkanje zraka tudi ni posledica slabe telesne pripravljenosti ali previsoke teže, pač pa visoke nadmorske višine. Če so moje informacije točne, je povprečna višina zemeljskega površja 840 m, prve serpentine nad Kranjsko Goro pa so že krepko nad to višino. O težavah pri dihanju tako ni dileme. Astmo, ki jo je omenjal pulmolog, smo s prijatelji hitro ovrgli, ko so videli, da pri pitju piva nimam težav. Naj bi se pri vsrkavanju opazilo. Menda.

Kljub temu, da mi obraz čisti pot, ki vztrajno kaplja s čela, sem hitro temen po obrazu. Razloga sta pravzaprav dva. Prvi je avtodom romunske registracije, ki je očitno pomotoma vključil dimno zaveso (v JLA smo se o tem učili pri spoznavanju tankov). Drugi razlog je sončna krema. Pred časom sem namreč v lekarni v Cerkljah želel kupiti najboljšo možno sončno kremo. Spomnim se, da je ženska nekaj govorila, jaz pa - naglušen kot sem - sem samo pokimal. Kupil sem samopotemnitveno kremo. Faktor je sicer želeno visok, je pa res, da pušča barvo. V mojem primeru temno rjavo. O tem, da imam sedaj temno rjave naramnice na nahrbtniku ne bom pisal.

Ko ocenim, da je optimalen čas, da napolnim bidon z vodo, se ustavim in kolo postavim "na tačko". Tački na mojem KTMu se smejijo skoraj vsi, vključno s sinom, nečakom ... ampak meni omogoča, da se mi ni treba sklanjati in dvigovati kolesa s tal. Priporočam.
Ne vem zakaj, ampak ob potoku sem uspel stopiti na skalo, ki je bila svinjsko mastna. V različnih video smešnicah ste verjetno že videli, kako se lahko nogi nerodnih po zraku premikata hitreje kot pri sprinterjih na tekmi. Ampak voda je bila dobra in bog daj, da bi jo še dolgo pil.

Moram napisati, da tempo vzpona po tem postanku ni padel. Zlobneži, ki me poznajo, bodo verjetno vedeli povedati, da itak kolesarim s fizikalno najmanjšo možno hitrostjo, preden kolo pade. Iz avta brez strehe me spodbujata dve dekleti. Po debelih očalih sem sklepal, da veliko bereta. Saj veste, očala s stekli kot kozarec za pivo. Vsekakor je lepo, ko te spodbujajo mlada in razgledana dekleta.
Nekaj ovinkov višje sem naletel na eno (žal precej starejšo), ki je točila vodo ob studencu. Morda ne bi bilo omembe vredno, če ne bi bila "zgoraj brez". Ne rečem, da mi je nerodno gledati. Ni, ampak zaradi moje počasne vožnje je pa res trajalo nenormalno dolgo.
Ampak to s predstavnicami nežnejšega spola za ta dan še zdaleč ni vse. Ko na vrhu parkiram svojega KTMa in razjašem, se zraven pripelje športnica mojih let. Se ustavi zraven in se konkretno začne slačiti. No, toliko, da vidim, da ima Schiesser med svojimi izdelki tudi precej ozke črne gate. Pa bodi dovolj o ženskah.

Na spustu sem počasen. Ne sicer toliko kot na vzponu, vseeno pa dovolj, da me že malo nad Erjavčevo kočo uspe ustaviti starejši Bavarec. Možakar je zagotovo doživel bombardiranje Münchna v zadnjih mesecih druge svetovne vojne. Prosi me, če mu lahko preparkiram avto, ki ga je uspel nekako nerodno parkirati na strmini. Z veseljem pomagam in tako prvič v življenju vozim avto z nemško registracijo. No, vožnja ni dolga. Le nekaj metrov, saj je uspel prej parkirati tako, da sem bil hitro na robu prepada. Zato se resnično zberem in avto rešim nerodne situacije. Res pa je, da je sklopka konkretno smrdela. Upam, da mu bo zdržala še nekaj mesecev. Glede na leta, izpita dlje verjetno ne bo imel.
Zanimivo je, da me je možakar spraševal, če mi bodo zavore zdržale do doline. Sicer ne vam, kako je prišel do tega, vendar so mi kmalu začele noro škripati in mislim, da so me že nekje na sredini spusta slišali vsaj do Tromeje.

Aja - pica s čilijem je bila pa odlična. Le malo dolgo sem čakal na račun.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Samoprijava na FURS

Ne morem reči, da sem edini, ki prejema kup neželene pošte (spam). Vsi, ki uporabljamo e-pošto, smo na tej ladji. Človek se vpraša, kdo naseda tem zgodbam. Nekatere so sicer takšne, da človek lahko nehote nasede, je pa kup takšnih, ki res niso blizu temu, da bi zagrabil v vabo. Tako se je meni pred nekaj dnevi zgodilo, da mi je pisal nek prijatelj iz Gane. Ime mu je Joe, dela pa za podjetje The GHARTEY & GHARTEY Law Firm (Address: Beach Drive, Nungua, Accra Ghana, Telefon.: +233 (0) 278 466 539). Želi mi poslati dobrih 18 milijonov dolarjev, ker da se je tam dol nek človek z mojim priimkom ubil na cesti. Ta moj prijatelj bi nakazal denar na moj račun, potem bi pa bi si vse skupaj razdelila. Predlaga, da bi bilo 45% mojega, 45% njegovega, preostalih 10% pa bi namenila neki sirotišnico. Vse kaže, da ima zadeva tudi plemenito poslanstvo. Dragi bralci, sedaj pa mene zanima naslednje - ali moram morda zadevo že prej prijaviti na FURS, da mi odmerijo davek ali kako? Da mi ne bo treb

Avtoštopar

Tale bo morda malo krajša. Ampak zato bolj sladka. Pred desetletji je bilo štopanje precej bolj pogosto kot danes. Ni bilo namreč toliko komunikacijskih kanalov in resnično nisi vedel, kdo od znancev se kam pelje. Ne morem sicer reči, da sem veliko štopal. Sem in tja pa je bilo nekaj štopov. Spomnim se, da sem na cesti iz Pulja tako dolgo stal na soncu, da sem po nekaj urah obupal in se odpravil na vlak. In da malo navežem na današnjo zgodbo - enkrat sem v poznih večernih urah štopal iz Mengša v Kamnik. Zima, mraz, gosta megla. Ker na postaji ni nihče ustavil, sem se pač odpravil peš proti Kamniku in vmes štopal. Vem, ni preveč varno v gosti megli. Naenkrat se mimo (počasi) pripelje črn mercedes. Opazil sem, da so notri sedeli štirje. Avto se ustavi, zapelje nazaj. Preživetveni nagon je hitro sprocesiral nekaj možnih izmikov iz nevarne situacije. V gosti megli, dobro telesno pripravljen ... nimajo šans sem si rekel. Avto je tik ob meni, ko se odprejo vrata. Moja desna noga se ob zadn