Odločitev za odhod je sicer enostavna, izvedba malo manj. Zatakne se pri namestitvi kolesarskih nosilcev. Ker se na turo šele pripravljam, je razumljivo, da čelade še nimam na glavi. In neroden, kakor sem, z glavo udarim v podboj vrat, ko sistem prečk in nosilcev tovorim po ozkem (in nizkem) delu nadstreška.
Vožnja do Kranjske Gore hitro mine med prepevanjem domačih uspešnic, ki jih predvaja radio. Nasmešek pa izgine, ko pa v senci parkiram čredo dizelskih konjičkov. Takrat namreč opazim, da je bila odločitev, da bidon napolnim že doma, (milo rečeno) slaba. Mislim, da ni treba večkrat ugibati, zakaj.
Pred začetkom s svojega KTMa obrišem nekaj mušic, ki bi mi znale poslabšati rezultat. Pri vzponu na Vršič človek gleda na vsak gram. Tisti odvečni kilogram vode v bidonu je iztekel že na poti in z njim nimam dela. Bom pač natočil malo višje. K sreči je vode na poti dovolj.
Začetni vzpon poteka brez posebnosti - če odštejem silovit dvig srčnega utripa, kar pa pripisujem težavam pri merjenju le tega. Pomanjkanje zraka tudi ni posledica slabe telesne pripravljenosti ali previsoke teže, pač pa visoke nadmorske višine. Če so moje informacije točne, je povprečna višina zemeljskega površja 840 m, prve serpentine nad Kranjsko Goro pa so že krepko nad to višino. O težavah pri dihanju tako ni dileme. Astmo, ki jo je omenjal pulmolog, smo s prijatelji hitro ovrgli, ko so videli, da pri pitju piva nimam težav. Naj bi se pri vsrkavanju opazilo. Menda.
Kljub temu, da mi obraz čisti pot, ki vztrajno kaplja s čela, sem hitro temen po obrazu. Razloga sta pravzaprav dva. Prvi je avtodom romunske registracije, ki je očitno pomotoma vključil dimno zaveso (v JLA smo se o tem učili pri spoznavanju tankov). Drugi razlog je sončna krema. Pred časom sem namreč v lekarni v Cerkljah želel kupiti najboljšo možno sončno kremo. Spomnim se, da je ženska nekaj govorila, jaz pa - naglušen kot sem - sem samo pokimal. Kupil sem samopotemnitveno kremo. Faktor je sicer želeno visok, je pa res, da pušča barvo. V mojem primeru temno rjavo. O tem, da imam sedaj temno rjave naramnice na nahrbtniku ne bom pisal.
Ko ocenim, da je optimalen čas, da napolnim bidon z vodo, se ustavim in kolo postavim "na tačko". Tački na mojem KTMu se smejijo skoraj vsi, vključno s sinom, nečakom ... ampak meni omogoča, da se mi ni treba sklanjati in dvigovati kolesa s tal. Priporočam.
Ne vem zakaj, ampak ob potoku sem uspel stopiti na skalo, ki je bila svinjsko mastna. V različnih video smešnicah ste verjetno že videli, kako se lahko nogi nerodnih po zraku premikata hitreje kot pri sprinterjih na tekmi. Ampak voda je bila dobra in bog daj, da bi jo še dolgo pil.
Moram napisati, da tempo vzpona po tem postanku ni padel. Zlobneži, ki me poznajo, bodo verjetno vedeli povedati, da itak kolesarim s fizikalno najmanjšo možno hitrostjo, preden kolo pade. Iz avta brez strehe me spodbujata dve dekleti. Po debelih očalih sem sklepal, da veliko bereta. Saj veste, očala s stekli kot kozarec za pivo. Vsekakor je lepo, ko te spodbujajo mlada in razgledana dekleta.
Nekaj ovinkov višje sem naletel na eno (žal precej starejšo), ki je točila vodo ob studencu. Morda ne bi bilo omembe vredno, če ne bi bila "zgoraj brez". Ne rečem, da mi je nerodno gledati. Ni, ampak zaradi moje počasne vožnje je pa res trajalo nenormalno dolgo.
Ampak to s predstavnicami nežnejšega spola za ta dan še zdaleč ni vse. Ko na vrhu parkiram svojega KTMa in razjašem, se zraven pripelje športnica mojih let. Se ustavi zraven in se konkretno začne slačiti. No, toliko, da vidim, da ima Schiesser med svojimi izdelki tudi precej ozke črne gate. Pa bodi dovolj o ženskah.
Na spustu sem počasen. Ne sicer toliko kot na vzponu, vseeno pa dovolj, da me že malo nad Erjavčevo kočo uspe ustaviti starejši Bavarec. Možakar je zagotovo doživel bombardiranje Münchna v zadnjih mesecih druge svetovne vojne. Prosi me, če mu lahko preparkiram avto, ki ga je uspel nekako nerodno parkirati na strmini. Z veseljem pomagam in tako prvič v življenju vozim avto z nemško registracijo. No, vožnja ni dolga. Le nekaj metrov, saj je uspel prej parkirati tako, da sem bil hitro na robu prepada. Zato se resnično zberem in avto rešim nerodne situacije. Res pa je, da je sklopka konkretno smrdela. Upam, da mu bo zdržala še nekaj mesecev. Glede na leta, izpita dlje verjetno ne bo imel.
Zanimivo je, da me je možakar spraševal, če mi bodo zavore zdržale do doline. Sicer ne vam, kako je prišel do tega, vendar so mi kmalu začele noro škripati in mislim, da so me že nekje na sredini spusta slišali vsaj do Tromeje.
Aja - pica s čilijem je bila pa odlična. Le malo dolgo sem čakal na račun.
Komentarji
Objavite komentar