Naneslo je pač tako, da je nekega jutra najmlajši družinski član naletel na nedelujoč zaslon na svojem telefonu. Huawei, srednjega razreda. Ker je nehvaležna naprava še krepko v garancijskem obdobju, nama ni preostalo drugega, kot da združiva poti in jo odpeljeva na servis.
Med več stvarmi, ki jih želiš urediti, bo zagotovo vsaj ena zahtevala polno mero živcev. Tokrat je bil to seveda servis za telefon. Vaščani izpod kamniških planin se namreč ljubljanskim prometnim konicam radi izognemo. Vedno nam to ne uspe in takrat se počutimo kot riba v akvariju. Veš, da boš načeloma preživel, življenje pa ne bo ravno kakovostno.
Če sem v avtu sam, se z veseljem zamotim s poslušanjem poddaj (to je edini slovenski prevod za podcast, ki sem ga našel). Če pa je zraven sin, pa poslušava neko glasbo. Ne vem sicer, katere zvrsti, prav tako si nisem uspel zapomniti nobenega izvajalca. Neko hreščanje pač slišim iz zvočnikov (na začetku sem celo pomislil, da je popustila kakšna membrana na zvočniku v vratih).
Parkiranje v bližini servisa je bilo proti pričakovanjem enostavno. Nekaj širokih praznih parkirnih mest v senci dreves. Za najbolj natrpane ure v Ljubljani dokaj neobičajno. To me je prijetno razveselilo. Se je pa zadeva kmalu razjasnila. Pri vstopu v servis sva se z neko žensko zataknila pri steklenih vratih. Nekaj je k temu pripomogel moj trebuh, nekaj pa njena neučakanost. Najprej sem pomislil, da so ji podkurili pod nogami, potem pa je pogledala skozi okno in dejala: "Upam, da redarji še niso popisali parkiranih na parkirišču.". Zobniki v glavi so se zavrteli v različne smeri in mi hitro pojasnili prosta parkirišča. Pred parkiriščem je namreč postavljen znak, ki prepoveduje parkiranje tistim, ki prihajamo brez posebnih dovolilnic. Sin je opazil očetovo dilemo – avto premakniti (ampak kam?) ali pustiti. S svojimi izkušnjami izpred nekaj tednov (obvestilo redarstva ima sedaj prilepljeno na vratih svoje sobe), mi je vlil potrebnega poguma. Pa sva vstopila v kraljestvo servisa.
Prostori čisti in veliki, polni nekih predalov, ki jim nisem utegnil najti razloga. Še najbolj podobno je bilo udbovskim arhivom. Pred naju stopi tista ženska, ki je med vrati s svojo veliko torbo merila moj trebušni obseg. Poslušava pogovor s prijetno mladenko na drugi strani pulta.
Ženska: "Poslušajte. Jaz ne bom plačevala nobenega računa!"
Zaposlena: "Saj nisem nič omenjala tega. Saj je v garanciji."
Ženska jezno: "Omenjali ste moj račun. Ne bom plačala in konec!"
Zaposlena: "Jaz sem vas prosila za Gmail račun, da se bo serviser lahko prijavil."
Ženska razjarjeno zagrabi svojo veliko torbo (vmes nekako nespretno zlaga telefon v škatlo): "Ne bom plačala nobenega računa!"
Zaposlena: "Gospa, tako se pač reče. Gmail račun. To je brezplačno."
Ženska: "Ne bom.", in odvihra.
S sinom sva se nasmihala. On malo z zadržkom, ker je pač mlajši, jaz pa malo s prizanesljivostjo. Leta so dala izkušnje in vem, da človek vsega na tem svetu tudi ne ve. Hkrati me žrl napačno parkiran avto.
Ko je zaposlena mladenka prišla nazaj (morala je namreč potočiti solzo pri serviserjih), mi hudič ni dal miru in sem v pozdrav navrgel: "Glejte, midva tudi ne misliva nič plačevat za Gmail račun. Sedaj pa naredite, kot veste in znate." ... potem pa smo z nasmehom nadaljevali postopek.
Redarjev moja karma ni priklicala. Še več, zaradi žeje sem stopil še v trgovino zraven. Sin je raje sedel v avto. Po nekaj minutah v trgovini sem opazil, da je naredil zelo pametno potezo. Pred menoj se je namreč znašel Španec (ali pa Italijan – govoril je namreč tako hitro, da nisem razumel ničesar). Ampak napisati, kaj vse se je tam dogajalo in kako sem pri blagajni stopil v lužo z milnico, bi vam vzelo preveč časa.
Mimogrede – telefon je bil vseeno sprejet na servis (in tam ždi že nekaj časa).
Komentarji
Objavite komentar