Preskoči na glavno vsebino

Avstrijska cestna infrastruktura


Slovenske kolesarje želim opozoriti na nevarno avstrijsko cestno infrastrukturo.
Nevarnih točk je seveda dovolj povsod, ampak tale me je stala nekaj prask in modric. In požela kar nekaj posmeha. Nahaja se na naslednji točki:
https://www.google.com/maps/@46.6212601,14.5474719,171m/data=!3m1!1e3
Iz tiste točke je približno takšen pogled.

Ampak pojdimo lepo po vrsti. Z mulcem sva bila na krožni kolesarski turi po vaseh okoli Klopinskega jezera. Dan je bil kot naročen. Jasno nebo, brez oblačka, hkrati pa ne prevroče. Prometa ni bilo veliko, sicer ga tudi običajno v tistih koncih ni. Človek ima občutek, da se samo v Sloveniji ljudje toliko gibljemo okrog.
Tura je bila že na dobri polovici, kar je pomenilo, da je čas, da si oča oddahnejo. Najboljši izgovor za trenutek oddiha je kakšna zanimivost ob poti. Hrana in pijača bi tudi lahko služila temu, vendar sem vrečko s proviantom pozabil v avtu.
Skratka - na zgoraj omenjeni točki naju je pot pripeljala do mostu, kjer človek preide na južni (orografsko gledano desni) breg Drave. Zraven je spomenik avstrijskim brambovcem, če se ne motim, mulcu pa sem želel pokazati pristanišče turistične ladje, ki vozi po Dravi in dvestometrski (po dolžini) klanec, ki naju čaka.

Kratek opis kritičnega dogodka je brati takole - ob cesti je gostišče, ki ima makadamsko parkirišče. Tako pač je. Gostišče je itak že nekaj časa zaprto. Ob meji s cesto in kolesarsko stezo, ki pelje ob Dravi, so precej visoki stebri (višina približno 1,5 metra, premer kakšnih 15 centimetrov, rdeče  pobarvani). Kot naročeni stojijo, da se utrujen kolesar nasloni nanj z levo roko. Ker sem se že skoraj ustavil, sem z desno roko namreč že kazal tja preko Drave. Ob tem so moje oči namesto nasprotnega brega in pobočja začele registrirati vse več in več nebesne modrine. Menda ni kaj narobe z menoj. Ni. No, ni še. V danem trenutku začutim silovit udarec telesa z maso dobrih sto kilogramov na tla.

Razlaga - tisti nesrečni stebriček je narejen iz precej mehke gume. Sam zase stoji, tudi kakšno vrečko s pecivom bi lahko gor obesil. Ampak ko se nanj nasloni možakar, se guma v trenutku zvije ... možakar pa obleži v prašini.

Vse se je srečno izteklo. Le kakšen kamenček v dlani se je nehote peljal z menoj naprej.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Samoprijava na FURS

Ne morem reči, da sem edini, ki prejema kup neželene pošte (spam). Vsi, ki uporabljamo e-pošto, smo na tej ladji. Človek se vpraša, kdo naseda tem zgodbam. Nekatere so sicer takšne, da človek lahko nehote nasede, je pa kup takšnih, ki res niso blizu temu, da bi zagrabil v vabo. Tako se je meni pred nekaj dnevi zgodilo, da mi je pisal nek prijatelj iz Gane. Ime mu je Joe, dela pa za podjetje The GHARTEY & GHARTEY Law Firm (Address: Beach Drive, Nungua, Accra Ghana, Telefon.: +233 (0) 278 466 539). Želi mi poslati dobrih 18 milijonov dolarjev, ker da se je tam dol nek človek z mojim priimkom ubil na cesti. Ta moj prijatelj bi nakazal denar na moj račun, potem bi pa bi si vse skupaj razdelila. Predlaga, da bi bilo 45% mojega, 45% njegovega, preostalih 10% pa bi namenila neki sirotišnico. Vse kaže, da ima zadeva tudi plemenito poslanstvo. Dragi bralci, sedaj pa mene zanima naslednje - ali moram morda zadevo že prej prijaviti na FURS, da mi odmerijo davek ali kako? Da mi ne bo treb

Avtoštopar

Tale bo morda malo krajša. Ampak zato bolj sladka. Pred desetletji je bilo štopanje precej bolj pogosto kot danes. Ni bilo namreč toliko komunikacijskih kanalov in resnično nisi vedel, kdo od znancev se kam pelje. Ne morem sicer reči, da sem veliko štopal. Sem in tja pa je bilo nekaj štopov. Spomnim se, da sem na cesti iz Pulja tako dolgo stal na soncu, da sem po nekaj urah obupal in se odpravil na vlak. In da malo navežem na današnjo zgodbo - enkrat sem v poznih večernih urah štopal iz Mengša v Kamnik. Zima, mraz, gosta megla. Ker na postaji ni nihče ustavil, sem se pač odpravil peš proti Kamniku in vmes štopal. Vem, ni preveč varno v gosti megli. Naenkrat se mimo (počasi) pripelje črn mercedes. Opazil sem, da so notri sedeli štirje. Avto se ustavi, zapelje nazaj. Preživetveni nagon je hitro sprocesiral nekaj možnih izmikov iz nevarne situacije. V gosti megli, dobro telesno pripravljen ... nimajo šans sem si rekel. Avto je tik ob meni, ko se odprejo vrata. Moja desna noga se ob zadn

Kolesarski izlet na Vršič

Teden lepega vremena s kakšno popoldansko nevihto. Torej primerno za nas, neustrašne kolesarje. Ta teden namreč še nisem bil s kolesom na Vršiču. No, pravzaprav še nikjer. Zato se odločim, obvestim šefa, da imam enodnevno gripo in grem. Odločitev za odhod je sicer enostavna, izvedba malo manj. Zatakne se pri namestitvi kolesarskih nosilcev. Ker se na turo šele pripravljam, je razumljivo, da čelade še nimam na glavi. In neroden, kakor sem, z glavo udarim v podboj vrat, ko sistem prečk in nosilcev tovorim po ozkem (in nizkem) delu nadstreška. Vožnja do Kranjske Gore hitro mine med prepevanjem domačih uspešnic, ki jih predvaja radio. Nasmešek pa izgine, ko pa v senci parkiram čredo dizelskih konjičkov. Takrat namreč opazim, da je bila odločitev, da bidon napolnim že doma, (milo rečeno) slaba. Mislim, da ni treba večkrat ugibati, zakaj. Pred začetkom s svojega KTMa obrišem nekaj mušic, ki bi mi znale poslabšati rezultat. Pri vzponu na Vršič človek gleda na vsak gram. Tisti odvečni