Preskoči na glavno vsebino

Avtoštopar


Tale bo morda malo krajša. Ampak zato bolj sladka.
Pred desetletji je bilo štopanje precej bolj pogosto kot danes. Ni bilo namreč toliko komunikacijskih kanalov in resnično nisi vedel, kdo od znancev se kam pelje.
Ne morem sicer reči, da sem veliko štopal. Sem in tja pa je bilo nekaj štopov. Spomnim se, da sem na cesti iz Pulja tako dolgo stal na soncu, da sem po nekaj urah obupal in se odpravil na vlak.
In da malo navežem na današnjo zgodbo - enkrat sem v poznih večernih urah štopal iz Mengša v Kamnik. Zima, mraz, gosta megla. Ker na postaji ni nihče ustavil, sem se pač odpravil peš proti Kamniku in vmes štopal. Vem, ni preveč varno v gosti megli.
Naenkrat se mimo (počasi) pripelje črn mercedes. Opazil sem, da so notri sedeli štirje. Avto se ustavi, zapelje nazaj. Preživetveni nagon je hitro sprocesiral nekaj možnih izmikov iz nevarne situacije. V gosti megli, dobro telesno pripravljen ... nimajo šans sem si rekel.
Avto je tik ob meni, ko se odprejo vrata. Moja desna noga se ob zadnjem koraku obrne navzven. Vse je pripravljeno na skok. Takrat pa starejša gospa iz sovozniovega sedeža vpraša: "Greste do Kamnika?". Kam pa drugam, prijazna gospa. Se stisnem na zadnjo klop, kjer sta se peljali dve še starejši in se udobno pripeljem v Kamnik. Strah ima kdaj (pre)velike oči.

Sem pa včeraj v Kamniku pobral mladega štoparja. Deloval je tako, kot danes mladina. Zaprt vase, s kapuco preko glave. Vseeno pa se je kmalu sprostil in me že pred Duplico vpraša: "Gospod, zakaj ste me pobrali, lahko bi bil morilec?". Glede na vprašanje sem pomislil, da študira psihologijo ali vsaj kaj družboslovnega.
Postrani ga s stisnjenimi vekami pogledam in mu malo počasneje rečem: "Ja poba, veš kako majhna je možnost, da bi v istem avtu hkrati sedela dva morilca?".
Do Ljubljane ni več spregovoril.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Samoprijava na FURS

Ne morem reči, da sem edini, ki prejema kup neželene pošte (spam). Vsi, ki uporabljamo e-pošto, smo na tej ladji. Človek se vpraša, kdo naseda tem zgodbam. Nekatere so sicer takšne, da človek lahko nehote nasede, je pa kup takšnih, ki res niso blizu temu, da bi zagrabil v vabo.

Tako se je meni pred nekaj dnevi zgodilo, da mi je pisal nek prijatelj iz Gane. Ime mu je Joe, dela pa za podjetje The GHARTEY & GHARTEY Law Firm (Address: Beach Drive, Nungua, Accra Ghana, Telefon.: +233 (0) 278 466 539). Želi mi poslati dobrih 18 milijonov dolarjev, ker da se je tam dol nek človek z mojim priimkom ubil na cesti.
Ta moj prijatelj bi nakazal denar na moj račun, potem bi pa bi si vse skupaj razdelila. Predlaga, da bi bilo 45% mojega, 45% njegovega, preostalih 10% pa bi namenila neki sirotišnico. Vse kaže, da ima zadeva tudi plemenito poslanstvo.

Dragi bralci, sedaj pa mene zanima naslednje - ali moram morda zadevo že prej prijaviti na FURS, da mi odmerijo davek ali kako? Da mi ne bo treba kas…

Telefon in servis

Naneslo je pač tako, da je nekega jutra najmlajši družinski član naletel na nedelujoč zaslon na svojem telefonu. Huawei, srednjega razreda. Ker je nehvaležna naprava še krepko v garancijskem obdobju, nama ni preostalo drugega, kot da združiva poti in jo odpeljeva na servis.

Med več stvarmi, ki jih želiš urediti, bo zagotovo vsaj ena zahtevala polno mero živcev. Tokrat je bil to seveda servis za telefon. Vaščani izpod kamniških planin se namreč ljubljanskim prometnim konicam radi izognemo. Vedno nam to ne uspe in takrat se počutimo kot riba v akvariju. Veš, da boš načeloma preživel, življenje pa ne bo ravno kakovostno.

Če sem v avtu sam, se z veseljem zamotim s poslušanjem poddaj (to je edini slovenski prevod za podcast, ki sem ga našel). Če pa je zraven sin, pa poslušava neko glasbo. Ne vem sicer, katere zvrsti, prav tako si nisem uspel zapomniti nobenega izvajalca. Neko hreščanje pač slišim iz zvočnikov (na začetku sem celo pomislil, da je popustila kakšna membrana na zvočniku v v…

Avstrijska cestna infrastruktura

Slovenske kolesarje želim opozoriti na nevarno avstrijsko cestno infrastrukturo.
Nevarnih točk je seveda dovolj povsod, ampak tale me je stala nekaj prask in modric. In požela kar nekaj posmeha. Nahaja se na naslednji točki:
https://www.google.com/maps/@46.6212601,14.5474719,171m/data=!3m1!1e3
Iz tiste točke je približno takšen pogled.

Ampak pojdimo lepo po vrsti. Z mulcem sva bila na krožni kolesarski turi po vaseh okoli Klopinskega jezera. Dan je bil kot naročen. Jasno nebo, brez oblačka, hkrati pa ne prevroče. Prometa ni bilo veliko, sicer ga tudi običajno v tistih koncih ni. Človek ima občutek, da se samo v Sloveniji ljudje toliko gibljemo okrog.
Tura je bila že na dobri polovici, kar je pomenilo, da je čas, da si oča oddahnejo. Najboljši izgovor za trenutek oddiha je kakšna zanimivost ob poti. Hrana in pijača bi tudi lahko služila temu, vendar sem vrečko s proviantom pozabil v avtu.
Skratka - na zgoraj omenjeni točki naju je pot pripeljala do mostu, kjer človek preide na južni (orogr…