Tale bo morda malo krajša. Ampak zato bolj sladka.
Pred desetletji je bilo štopanje precej bolj pogosto kot danes. Ni bilo namreč toliko komunikacijskih kanalov in resnično nisi vedel, kdo od znancev se kam pelje.
Ne morem sicer reči, da sem veliko štopal. Sem in tja pa je bilo nekaj štopov. Spomnim se, da sem na cesti iz Pulja tako dolgo stal na soncu, da sem po nekaj urah obupal in se odpravil na vlak.
In da malo navežem na današnjo zgodbo - enkrat sem v poznih večernih urah štopal iz Mengša v Kamnik. Zima, mraz, gosta megla. Ker na postaji ni nihče ustavil, sem se pač odpravil peš proti Kamniku in vmes štopal. Vem, ni preveč varno v gosti megli.
Naenkrat se mimo (počasi) pripelje črn mercedes. Opazil sem, da so notri sedeli štirje. Avto se ustavi, zapelje nazaj. Preživetveni nagon je hitro sprocesiral nekaj možnih izmikov iz nevarne situacije. V gosti megli, dobro telesno pripravljen ... nimajo šans sem si rekel.
Avto je tik ob meni, ko se odprejo vrata. Moja desna noga se ob zadnjem koraku obrne navzven. Vse je pripravljeno na skok. Takrat pa starejša gospa iz sovozniovega sedeža vpraša: "Greste do Kamnika?". Kam pa drugam, prijazna gospa. Se stisnem na zadnjo klop, kjer sta se peljali dve še starejši in se udobno pripeljem v Kamnik. Strah ima kdaj (pre)velike oči.
Sem pa včeraj v Kamniku pobral mladega štoparja. Deloval je tako, kot danes mladina. Zaprt vase, s kapuco preko glave. Vseeno pa se je kmalu sprostil in me že pred Duplico vpraša: "Gospod, zakaj ste me pobrali, lahko bi bil morilec?". Glede na vprašanje sem pomislil, da študira psihologijo ali vsaj kaj družboslovnega.
Postrani ga s stisnjenimi vekami pogledam in mu malo počasneje rečem: "Ja poba, veš kako majhna je možnost, da bi v istem avtu hkrati sedela dva morilca?".
Do Ljubljane ni več spregovoril.
Komentarji
Objavite komentar