Preskoči na glavno vsebino

Avtoštopar


Tale bo morda malo krajša. Ampak zato bolj sladka.
Pred desetletji je bilo štopanje precej bolj pogosto kot danes. Ni bilo namreč toliko komunikacijskih kanalov in resnično nisi vedel, kdo od znancev se kam pelje.
Ne morem sicer reči, da sem veliko štopal. Sem in tja pa je bilo nekaj štopov. Spomnim se, da sem na cesti iz Pulja tako dolgo stal na soncu, da sem po nekaj urah obupal in se odpravil na vlak.
In da malo navežem na današnjo zgodbo - enkrat sem v poznih večernih urah štopal iz Mengša v Kamnik. Zima, mraz, gosta megla. Ker na postaji ni nihče ustavil, sem se pač odpravil peš proti Kamniku in vmes štopal. Vem, ni preveč varno v gosti megli.
Naenkrat se mimo (počasi) pripelje črn mercedes. Opazil sem, da so notri sedeli štirje. Avto se ustavi, zapelje nazaj. Preživetveni nagon je hitro sprocesiral nekaj možnih izmikov iz nevarne situacije. V gosti megli, dobro telesno pripravljen ... nimajo šans sem si rekel.
Avto je tik ob meni, ko se odprejo vrata. Moja desna noga se ob zadnjem koraku obrne navzven. Vse je pripravljeno na skok. Takrat pa starejša gospa iz sovozniovega sedeža vpraša: "Greste do Kamnika?". Kam pa drugam, prijazna gospa. Se stisnem na zadnjo klop, kjer sta se peljali dve še starejši in se udobno pripeljem v Kamnik. Strah ima kdaj (pre)velike oči.

Sem pa včeraj v Kamniku pobral mladega štoparja. Deloval je tako, kot danes mladina. Zaprt vase, s kapuco preko glave. Vseeno pa se je kmalu sprostil in me že pred Duplico vpraša: "Gospod, zakaj ste me pobrali, lahko bi bil morilec?". Glede na vprašanje sem pomislil, da študira psihologijo ali vsaj kaj družboslovnega.
Postrani ga s stisnjenimi vekami pogledam in mu malo počasneje rečem: "Ja poba, veš kako majhna je možnost, da bi v istem avtu hkrati sedela dva morilca?".
Do Ljubljane ni več spregovoril.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Samoprijava na FURS

Ne morem reči, da sem edini, ki prejema kup neželene pošte (spam). Vsi, ki uporabljamo e-pošto, smo na tej ladji. Človek se vpraša, kdo naseda tem zgodbam. Nekatere so sicer takšne, da človek lahko nehote nasede, je pa kup takšnih, ki res niso blizu temu, da bi zagrabil v vabo. Tako se je meni pred nekaj dnevi zgodilo, da mi je pisal nek prijatelj iz Gane. Ime mu je Joe, dela pa za podjetje The GHARTEY & GHARTEY Law Firm (Address: Beach Drive, Nungua, Accra Ghana, Telefon.: +233 (0) 278 466 539). Želi mi poslati dobrih 18 milijonov dolarjev, ker da se je tam dol nek človek z mojim priimkom ubil na cesti. Ta moj prijatelj bi nakazal denar na moj račun, potem bi pa bi si vse skupaj razdelila. Predlaga, da bi bilo 45% mojega, 45% njegovega, preostalih 10% pa bi namenila neki sirotišnico. Vse kaže, da ima zadeva tudi plemenito poslanstvo. Dragi bralci, sedaj pa mene zanima naslednje - ali moram morda zadevo že prej prijaviti na FURS, da mi odmerijo davek ali kako? Da mi ne bo treb

Kolesarski izlet na Vršič

Teden lepega vremena s kakšno popoldansko nevihto. Torej primerno za nas, neustrašne kolesarje. Ta teden namreč še nisem bil s kolesom na Vršiču. No, pravzaprav še nikjer. Zato se odločim, obvestim šefa, da imam enodnevno gripo in grem. Odločitev za odhod je sicer enostavna, izvedba malo manj. Zatakne se pri namestitvi kolesarskih nosilcev. Ker se na turo šele pripravljam, je razumljivo, da čelade še nimam na glavi. In neroden, kakor sem, z glavo udarim v podboj vrat, ko sistem prečk in nosilcev tovorim po ozkem (in nizkem) delu nadstreška. Vožnja do Kranjske Gore hitro mine med prepevanjem domačih uspešnic, ki jih predvaja radio. Nasmešek pa izgine, ko pa v senci parkiram čredo dizelskih konjičkov. Takrat namreč opazim, da je bila odločitev, da bidon napolnim že doma, (milo rečeno) slaba. Mislim, da ni treba večkrat ugibati, zakaj. Pred začetkom s svojega KTMa obrišem nekaj mušic, ki bi mi znale poslabšati rezultat. Pri vzponu na Vršič človek gleda na vsak gram. Tisti odvečni