Preskoči na glavno vsebino

Avtoštopar


Tale bo morda malo krajša. Ampak zato bolj sladka.
Pred desetletji je bilo štopanje precej bolj pogosto kot danes. Ni bilo namreč toliko komunikacijskih kanalov in resnično nisi vedel, kdo od znancev se kam pelje.
Ne morem sicer reči, da sem veliko štopal. Sem in tja pa je bilo nekaj štopov. Spomnim se, da sem na cesti iz Pulja tako dolgo stal na soncu, da sem po nekaj urah obupal in se odpravil na vlak.
In da malo navežem na današnjo zgodbo - enkrat sem v poznih večernih urah štopal iz Mengša v Kamnik. Zima, mraz, gosta megla. Ker na postaji ni nihče ustavil, sem se pač odpravil peš proti Kamniku in vmes štopal. Vem, ni preveč varno v gosti megli.
Naenkrat se mimo (počasi) pripelje črn mercedes. Opazil sem, da so notri sedeli štirje. Avto se ustavi, zapelje nazaj. Preživetveni nagon je hitro sprocesiral nekaj možnih izmikov iz nevarne situacije. V gosti megli, dobro telesno pripravljen ... nimajo šans sem si rekel.
Avto je tik ob meni, ko se odprejo vrata. Moja desna noga se ob zadnjem koraku obrne navzven. Vse je pripravljeno na skok. Takrat pa starejša gospa iz sovozniovega sedeža vpraša: "Greste do Kamnika?". Kam pa drugam, prijazna gospa. Se stisnem na zadnjo klop, kjer sta se peljali dve še starejši in se udobno pripeljem v Kamnik. Strah ima kdaj (pre)velike oči.

Sem pa včeraj v Kamniku pobral mladega štoparja. Deloval je tako, kot danes mladina. Zaprt vase, s kapuco preko glave. Vseeno pa se je kmalu sprostil in me že pred Duplico vpraša: "Gospod, zakaj ste me pobrali, lahko bi bil morilec?". Glede na vprašanje sem pomislil, da študira psihologijo ali vsaj kaj družboslovnega.
Postrani ga s stisnjenimi vekami pogledam in mu malo počasneje rečem: "Ja poba, veš kako majhna je možnost, da bi v istem avtu hkrati sedela dva morilca?".
Do Ljubljane ni več spregovoril.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Kolesarski izlet na Vršič

Teden lepega vremena s kakšno popoldansko nevihto. Torej primerno za nas, neustrašne kolesarje. Ta teden namreč še nisem bil s kolesom na Vršiču. No, pravzaprav še nikjer. Zato se odločim, obvestim šefa, da imam enodnevno gripo in grem. Odločitev za odhod je sicer enostavna, izvedba malo manj. Zatakne se pri namestitvi kolesarskih nosilcev. Ker se na turo šele pripravljam, je razumljivo, da čelade še nimam na glavi. In neroden, kakor sem, z glavo udarim v podboj vrat, ko sistem prečk in nosilcev tovorim po ozkem (in nizkem) delu nadstreška. Vožnja do Kranjske Gore hitro mine med prepevanjem domačih uspešnic, ki jih predvaja radio. Nasmešek pa izgine, ko pa v senci parkiram čredo dizelskih konjičkov. Takrat namreč opazim, da je bila odločitev, da bidon napolnim že doma, (milo rečeno) slaba. Mislim, da ni treba večkrat ugibati, zakaj. Pred začetkom s svojega KTMa obrišem nekaj mušic, ki bi mi znale poslabšati rezultat. Pri vzponu na Vršič človek gleda na vsak gram. Tisti odvečni

Avstrijska cestna infrastruktura

Slovenske kolesarje želim opozoriti na nevarno avstrijsko cestno infrastrukturo. Nevarnih točk je seveda dovolj povsod, ampak tale me je stala nekaj prask in modric. In požela kar nekaj posmeha. Nahaja se na naslednji točki: https://www.google.com/maps/@46.6212601,14.5474719,171m/data=!3m1!1e3 Iz tiste točke je približno  takšen  pogled. Ampak pojdimo lepo po vrsti. Z mulcem sva bila na krožni kolesarski turi po vaseh okoli Klopinskega jezera. Dan je bil kot naročen. Jasno nebo, brez oblačka, hkrati pa ne prevroče. Prometa ni bilo veliko, sicer ga tudi običajno v tistih koncih ni. Človek ima občutek, da se samo v Sloveniji ljudje toliko gibljemo okrog. Tura je bila že na dobri polovici, kar je pomenilo, da je čas, da si oča oddahnejo. Najboljši izgovor za trenutek oddiha je kakšna zanimivost ob poti. Hrana in pijača bi tudi lahko služila temu, vendar sem vrečko s proviantom pozabil v avtu. Skratka - na zgoraj omenjeni točki naju je pot pripeljala do mostu, kjer človek preide na južn