Naneslo je pač tako, da je nekega jutra najmlajši družinski član naletel na nedelujoč zaslon na svojem telefonu. Huawei, srednjega razreda. Ker je nehvaležna naprava še krepko v garancijskem obdobju, nama ni preostalo drugega, kot da združiva poti in jo odpeljeva na servis. Med več stvarmi, ki jih želiš urediti, bo zagotovo vsaj ena zahtevala polno mero živcev. Tokrat je bil to seveda servis za telefon. Vaščani izpod kamniških planin se namreč ljubljanskim prometnim konicam radi izognemo. Vedno nam to ne uspe in takrat se počutimo kot riba v akvariju. Veš, da boš načeloma preživel, življenje pa ne bo ravno kakovostno. Če sem v avtu sam, se z veseljem zamotim s poslušanjem poddaj (to je edini slovenski prevod za podcast, ki sem ga našel). Če pa je zraven sin, pa poslušava neko glasbo. Ne vem sicer, katere zvrsti, prav tako si nisem uspel zapomniti nobenega izvajalca. Neko hreščanje pač slišim iz zvočnikov (na začetku sem celo pomislil, da je popustila kakšna membrana na zvočnik
Slovenske kolesarje želim opozoriti na nevarno avstrijsko cestno infrastrukturo. Nevarnih točk je seveda dovolj povsod, ampak tale me je stala nekaj prask in modric. In požela kar nekaj posmeha. Nahaja se na naslednji točki: https://www.google.com/maps/@46.6212601,14.5474719,171m/data=!3m1!1e3 Iz tiste točke je približno takšen pogled. Ampak pojdimo lepo po vrsti. Z mulcem sva bila na krožni kolesarski turi po vaseh okoli Klopinskega jezera. Dan je bil kot naročen. Jasno nebo, brez oblačka, hkrati pa ne prevroče. Prometa ni bilo veliko, sicer ga tudi običajno v tistih koncih ni. Človek ima občutek, da se samo v Sloveniji ljudje toliko gibljemo okrog. Tura je bila že na dobri polovici, kar je pomenilo, da je čas, da si oča oddahnejo. Najboljši izgovor za trenutek oddiha je kakšna zanimivost ob poti. Hrana in pijača bi tudi lahko služila temu, vendar sem vrečko s proviantom pozabil v avtu. Skratka - na zgoraj omenjeni točki naju je pot pripeljala do mostu, kjer človek preide na južn